Ustanova RAI se je v prostore sedeža na ulici Fabio Severo vselila leta 1964, ko so se zaključila gradbena dela namensko zgrajene stavbe. Arhitekt in projektant je bil priznani arhitekt prof. Aldo Cervi.

Arhitekt Aldo Cervi

Trst, 1901–1972

Rodil se je 17. januarja 1901 v Trstu; obiskoval je industrijske šole in leta 1926 diplomiral na Akademiji in Inštitutu lepih umetnosti v Benetkah ter pridobil naslov »profesorja arhitekturnega risanja«. »Bil je eden od prvih utemeljiteljev racionalistične jasnosti na naših tleh. Njegov racionalizem  je bil tesno združen z napeto občutljivostjo do vrednosti svetlobne fasadne teksture ter do premišljene in drzne uporabe materialov.«

 »Med njegovimi najpomembnejšimi deli naj poleg sedeža RAI omenimo polikliniko Inam (1950) in novo občinsko stavbo na trgu Granatieri. Med stanovanjskimi stavbami je najbolje uspel stanovanjski blok v ulici Rossetti  iz leta 1953 z jasno začrtanimi ložami, ki izstopajo iz zunanjih zidov. Med hotelskimi objekti velja omeniti hotel »Riviera« v Grljanu iz leta 1958, med manjšimi objekti pa sedež hranilnice Cassa di Risparmio na Opčinah in v Sesljanu.«

 »Malo je ladij, ki so jih zgradili v Julijski krajini po 2. svetovni vojni brez Cervijevega prispevka. Zasnoval je dvorane za ladje »Conte Biancamano« (1949); »Neptunia«, »Australia«, »Augustus«, »Asia«, »Homeric« in »Italia«. Njegova umirjena eleganca je zaznamovala ureditev in notranjo opremo več mestnih objektov, od trgovin Junior na trgu Malta in Galtrucco na trgu Goldoni do Časnikarskega krožka, vladne palače in kavarne Caffè degli Specchi”.

Giulio Montenero

 

»V Trstu smo sklenili zgraditi novo palačo z uradi in studii«

 tako je 20. februarja 1959 inž. Marcello Rodinò, generalni direktor javne radijske in televizijske družbe, pisal tržaškemu županu Mariu Franzilu.

 Že 14 let je RAI delovala v stavbi telefonske družbe Telve na trgu Oberdan, kamor se je jeseni leta 1931 naselila italijanska radijska družba EIAR-Ente Italiano per le Audizioni Radiofoniche, ustanovljena leta 1927, in kjer so se zvrstili najprej nacistični okupatorji (1943-1945), nato pa še jugoslovanske (maj-junij 1945) in anglo-ameriške oblasti (od leta 1945 do oktobra 1954).

 Izbrano zemljišče z več kot 2700 kvadratnimi metri površine, ki je ostalo nepozidano, je ležalo blizu trga Oberdan, tržaška občina pa je za njegovo prodajo prejela 89 milijonov lir (več kot milijon evrov po tečaju iz leta 2008). Izdelavo načrta so zaupali tržaškemu arhitektu Aldu Cerviju, gradbena dela, katerih vrednost naj bi predvidoma znašala 300 milijonov lir, pa tržaškemu gradbenemu podjetju inž. Guglielma Cannarutta. 22. januarja 1962 so položili temeljni kamen, ki ga je blagoslovil tržaški škof Antonio Santin v prisotnosti predsednika družbe RAI, grofa Papafave dei Carraresi.

 Izgradnja novega sedeža RAI je zahtevala tudi delno rušenje nekaterih objektov gledališča Teatro Nuovo v ulici Giustiniano, ki naj bi jih preselili drugam. Skupna prostornina nove stavbe naj bi znašala preko 62.000 metrov, zajemala pa naj bi 119 uporabnih prostorov, razdeljenih na dve podzemni etaži, 6 nadstropij in podstrešje.

 Novi sedež, katerega skupna cena je na koncu presegla dve milijardi lir, obsega štiri radijske dvorane (televizijske so uredili kasneje), od katerih meri ena skoraj 200 kvadratnih in 1500 kubičnih metrov. Glavni vhod je v ulici Fabio Severo, stranski pa v ulici Giustiniano.

 Uradne otvoritve 6. maja 1964 se je udeležil ministrski predsednik Aldo Moro.  Julija 1964 je tržaška Zveza arhitektov predlagala Cervijev projekt za nagrado In/Arch kot »eno od inženirsko in arhitekturno najzanimivejših stavb, zgrajenih tega leta«.


 

Novi deželni sedež RAI

 

20. februar 1959 – Inž. Guido Candussi izroči tržaškemu županu Mariu Franzilu pismo generalnega direktorja družbe RAI Marcella Rodinòja s sklepom družbe o izgradnji novega sedeža.

10. april 1959 –  RAI predloži uradno prošnjo za nakup občinskega zemljišča »na območju med ulicami 27. maja, Fabio Severo in Cicerone« za 89 milijonov lir.

3. julij 1959 – Občinski svet odobri prodajo zazidljivega zemljišča družbi RAI: za je glasovalo 39 članov, 1 pa proti.

Maj 1960 – Izdelavo načrta za novi sedež (in poznejše spremembe) zaupajo tržaškemu arhitektu Aldu Cerviju.

16. september1960  – Župan Franzil in direktor tržaškega sedeža RAI Candussi podpišeta kupoprodajno pogodbo med občino in družbo RAI.

16. junij 1961 – Arhitekt Cervi odda dokončni projekt s peto »različico«, ki predvideva dodatek 170 kvadratnih metrov za »vhod z blagajno in stopniščem za povezavo z galerijo in garderobo« gledališča Teatro Nuovo.

30. junij 1961 – Tržaški občinski svet (34 članov glasuje za in eden proti) odobri prodajo zemljišča, ki jih delno zaseda gledališče Teatro Nuovo, pod pogojem, da RAI prispeva k stroškom za izgradnjo novega gledališča s 1200 sedeži; izdelavo načrtov zanj zaupajo Umbertu Nordiu in samemu arhitektu Cerviju.

24. julij 1961 – Nalog za izgradnjo sedeža Rai zaupajo tržaškemu gradbenemu podjetju »Inž. Guglielmo Cannarutto«.

12. januar 1962 – Položitev temeljnega kamna in blagoslov škofa Antonia Santina.

22. januar 1962 – Začnejo se gradbena dela (in hkrati rušenje gledališča Teatro Nuovo).

6. maj 1964 – Uradna otvoritev novega deželnega sedeža RAI – Italijanske radiotelevizije v Trstu.

„Lahko trdimo, da Rai že od samega začetka svoje dejavnosti ni nikoli pojmovala trošenja denarja, namenjenega za nakup visoko kakovostne slike, kot odvečni strošek: čeprav pridobitev ni bila posledica želje po špekulaciji, se je nakup, ki bi se upraviteljem slabšega okusa lahko zdel nepotreben luksuz, izkazal kot odlična investicija, saj je vrednost umetnin narasla.“

Marziano Bernardi, 1962
Dipinti e disegni della Rai-Radiotelevisione Italiana (Risbe in slike družbe Rai)
Eri-Edizioni Rai Radiotelevisione Italiana
Torino 1962

Jeseni leta 1962 so povprašali osrednje vodstvo družbe Rai glede možnosti nakupa nekaterih umetnin, ki bi jih namenili novemu, tedaj že skoraj dokončanemu tržaškemu sedežu. Zaprosili so za vrsto „slik in morebiti nekaj kipov“, ki naj bi bili po možnosti delo „avtorjev iz dežele“. Ustno dovoljenje je bilo izdano takoj. Osrednji sedež je dodelil 5 milijonov lir (kar bi danes znašalo več kot 54 tisoč evrov). Rai je kupil Perizijeva, Predonzanijeva in Zigainova dela že leta 1962, eno leto pred izdajo formalnega dovoljenja s strani namestnika generalnega direktorja Marziana Bernardija, ki se nanaša na „živeče avtorje“ iz dežele.

 Bernardi je prav leta 1962 v knjigiRisbe in slike družbe Rai (v kateri so omenjene tudi pravkar pridobljene umetnine, namenjene tržaškemu sedežu), da „Rai nikoli ne bo pojmovala trošenja denarja, namenjenega nakupu visoko kakovostne slike, kot odvečni strošek“.

 Z začetnimi petimi milijoni lir, ki so jim v naslednjih dveh letih dodali še tri, namenjene predvsem za Mascherinijev bronasti kip, ki naj bi krasil vhod v stavbo, je Rai, ki na starem sedežu ni imela niti enega samega umetniškega dela, v večini primerov z neposrednimi pogajanji z umetniki pridobila za novo stavbo kakih štirideset del, pričevanj o ustvarjalnosti umetnikov, ki so delovali v Furlaniji Julijski krajini v prvi polovici šestdesetih let (vključno z dvema slikarjema, ki sta ostala v Istri, in z „emigranti“ Finijevo, Marangonijem, Mušičem in Righijem).

22. maj 1964

Brumattijeve, Perizijeve, Antonijeve, Černigojeve, Sormanijeve, Righijeve, Ciussijeve, Predonzanijeve, Spacalove, Celibertijeve, de Cillieve, Daneove, Zigainove slike, začasno „skladiščene“ na starem sedežu Rai v Trstu, na trgu Oberdan, v direktorjevem uradu (© Giornalfoto, Fotografski arhiv Mestnih zgodovinskih in umetnostnih muzejev, Trst)

 

1. Gianni Brumatti, Kraška pokrajina
2. Nino Perizi, Biki pri Guadalquivirju
3. Guido Antoni, Svetloba z višine
4. Avgust Černigoj, Flora
5. Marino Sormani, Kraška pokrajina
6. Federico Righi: Barke sredi sipin
7. Carlo Ciussi, Slikarstvo
8. Dino Predonzani, Livarna
9. Lojze Spacal, Istrski zidovi
10. Giorgio Celiberti, Kompozicija
11. Ernesto de Cillia, Kras
12. Renato Daneo, Dolina spomladi
13. Giuseppe Zigaina, Skladovnica št. 2

 
1970

Spodaj: seznam umetnin, namenjenih sedežu družbe

REŽIJA C

Zgodovinska radijska režija »C«, v kateri je bilo posnetih na stotine dramskih tekstov
Stopnice so delno lesene, delno kamnite, tako da ima hoja po enem ali drugem materialu drugačno zvočno 'barvo'

 

Kabina zvočnega opremljevalca ustvarja in ponuja različne možnosti uporabe željenega efekta  (npr. odpiranje/zapiranje različnih tipov oken ali vrat)